DOBRODOŠLICA

Rakun Robi je stal na robu gozda in jokal.
“Ne želim v šolo,” je povedal svoji materi. “Želim ostati doma. S teboj. Želim se igrati z mojimi prijatelji. In z mojimi igračami. In brati moje knjige. In se guncati na moji gugalnici. Ali lahko ostanem doma s teboj?”

Gospa Rakun je Robija prijela za roko in ga pobožala.

“Včasih moramo storiti stvari, ki jih ne želimo storiti,” je rekla nežno. “Tudi, če se zdijo čudne in strašne na začetku. Ampak šola ti bo všeč, ko jo boš spoznal. “
“Spoznal boš nove prijatelje. In se igral z novimi igračami.”
“Bral boš nove knjige. In se gugal na novi gugalnici. Poleg tega,” je dodala, “poznam čudovito skrivnost, zaradi katere se ti bo dan v šoli zdel topel in prijeten, čisto tako kot doma”.

Robi si je obrisal solze in jo zanimanjem pogledal. “Skrivnost? Kakšna skrivnost?”

“Zelo stara skrivnost,” je rekla gospa Rakun. “To skrivnost mi je povedala moja mama in njej jo je povedala njena mama. Imenuje se Poljubljena roka.”

»Poljubljena roka?« Je vprašal Robi. “Kaj je to?”

“Pokazala ti bom”. Gospa Rakun je prijela Robijevo levo roko in razširila njegove drobne prstke. Nagnila se je naprej in poljubila Robija točno v sredino njegove dlani.

Robi je začutil, kako se je mamin poljub razširil iz dlani v roko, iz roke v ramo in nato v njegovo srce. In celo telo. Celo njegova svilnata, črna rakunja maska ​​se je obarvala s posebno toplino.

Ga. Rakun se je nasmehnila. “Torej,” je rekla Robiju, “kadarkoli se boš počutil osamljeno in boš potreboval malo ljubezni od doma, potisni svojo dlan na obraz in pomisli “Mamica te ima rada. Mamica misli nate.” In ta poljubček bo skočil na tvoj obraz in te celega napolnil s toplimi mislimi.”

Vzela je Robijeve prstke in jih skrbno ovila okoli poljuba na dlani. »Pazi, da ga ne izgubiš,« se je zasmejala. In ga pomirila: “Ne skrbi. Tudi, če boš odprl dlan, si umil roke ali počel karkoli drugega, obljubim, da se bo poljub obdržal.”

Robiju je bila všeč skrivnost Poljubljene roke. Sedaj je vedel, da bo njegova mama hodila z njim kamorkoli bo šel. Tudi v šolo.

Tistega večera je Robi stal pred svojo šolo in izgledal zelo zamišljeno. Nenadoma se je obrnil k svoji materi in se nasmehnil.
»Daj mi roko,« je rekel.
Robi je vzel roko svoje mame v svojo roko in razgrnil njene velike, domače prste. Nato se je nagnil naprej in poljubil sredino njene roke.
“Zdaj imaš tudi ti Poljubljeno roko,” je rekel. In z nežnim “adijo” in “rad te imam”, se je Robi obrnil in odplesal stran.

Gospa Rakun je gledala Robija, ko je vstopil v šolo. In ko je šolska sova naznanila novo šolsko leto, je svojo dlan pritisnila na lice in se nasmehnila.

Toplota Robijevega poljuba ji je zapolnila srce s posebnimi besedami.
“Robi te ima rad.”

učiteljici Simona in Brigita